Ko se začnete učiti tuji jezik, se skozi pogovor učite tudi strukturo jezika, torej slovnico. Slovnica je ogrodje, na katero dodajate fraze, stavke in besede in jo seveda morate poznati.
Učenje slovnice na drugačen način
Obstajajo pa mnogo lažji načini za učenje strukture jezika kot klasični, kognitivni pristop, ki se ga zagotovo še spomnite: najprej pravila, nato rešujete številne pisne vaje, in ko vse »usvojite«, morate novo naučeno slovnico uporabiti v pogovoru.
Tak način učenja tujega jezika je težji in vodi do tega, da tečajnik sicer ima odlične teoretične osnove, ve marsikaj o pravilih, ne zna pa tujega jezika uporabljati, se v njem sporazumevati.
Pogovor, pogovor, pogovor
Jezik se najlaže in najhitreje naučite prek pogovora in prav vsako slovnično strukturo se da naučiti po tej poti. Učitelj spretno postavlja »da/ne« vprašanja in tečajniku se zdi, kot da se ves čas le pogovarja, kar dejansko tudi res počne. Hkrati pa uporablja nove strukture, in to na enostaven in naraven način.
Učenje skozi pogovor je enostavno in hitrejše kot klasično. Pozabljene so slovnične frustracije v smislu: »Danes se bomo učili The Present Perfect, tvori se s pomožnim glagolom …« Saj vas kot tečajnika ne zanima čas kot tak, vaš cilj je pripovedovati o dogodkih.
Dober učitelj vas mora ob prvem stiku z novo strukturo vprašati tako, da boste novo strukturo z lahkoto uporabili v odgovoru, denimo: »Have you ever been to Paris? Have you ever eaten snakes?« Ko zvadite strukturo na ta način v številnih stavkih, se vam zdi vse lahko in strukturo dobite v uho.
Poznate »flash cards«?
Učinkovit je tudi način poučevanja s preverjeno metodo »flash cards«. S kupom kartončkov s ključnimi besedami ali deli stavkov vas učitelj »prisili«, da naučeno uporabite v pogovoru. In šele nato, ko strukturo znate uporabljati, učitelj slovnico še »popredalčka« – pove nujno potrebno pravilo za razumevanje.
Če ustvarite »slovnični sistem« potem, ko slovnično strukturo že znate uporabiti, je mnogo laže, kot če nam nekdo razlaga slovnična pravila »na suho« – najprej na primer šest pravil, nato pa list z vajami. Za tak način učenja s pravili in številnimi listi vaj, ki naj bi jih tečajnik reševal pri pouku, ne potrebujete jezikovnega tečaja, zato take oblike učenja tujega jezika na tečajih tudi ne bi smelo biti.
Pisne »dril« vaje so odličen način, da novo strukturo »usidrate« v možganih, vendar tega ne počnite na tečaju. Tečaj izkoristite za pogovor, pisne vaje pa rešujte doma. Tudi za reševanje pisnih vaj ne potrebujete jezikovnega tečaja.
V Linguli smo poučevanje prek pogovora dobro »izpilili« in je standard pri vseh učiteljih. Dober učitelj zna slovnico vedno vpeljati prek pogovora, neopazno, zato se jo tečajniki naučijo na nestresen in naraven način, tako, da je najlaže njim (in ne učitelju).